Kaj je podporna skupina za starše in bližnje oseb z motnjo
hranjenja?
V Društvu MUZA je vzklila ideja, da bi bilo potrebno poleg
osebam z motnjo hranjenja ponuditi podporo tudi njihovim svojcem in bližnjim,
saj se ti vzporedno s pojavom motenj hranjenja pri otroku/bližnjemu znajdejo v
labirintu nemoči, negotovosti, dvomov, vprašanj, neizrečenih skrbi in besed,
sredi stiske... Tako smo na začetku leta 2003 pričeli s srečanji za starše in
bližnje oseb z motnjo hranjenja.
Kako poteka srečanje podporne skupine?
Srečanje je ponavadi
zasnovano iz dveh delov - aktualnega in tematskega, ki ju loči odmor. V prvem
delu imajo člani priložnost, da spregovorijo o svojih skrbeh, svojih občutjih in
razmišljanjih, s katerimi so prišli na srečanje, tudi o doživljanju situacije z
otrokom/bližnjim.Drugi del pa je zasnovan tematsko, kar pomeni, da je vnaprej
pripravljena neka tema. O njej se diskutira, razmišlja, podeli različne poglede
in izkušnje, je tudi čas srečanja s samim seboj.
Časovni razpored srečanj podporne skupine:
Skupina se srečuje
enkrat mesečno. Traja od 18.00 do 20.15.
Skupina se prekine v
obdobju dopustov (julij, avgust). Ponovno steče v mesecu septembru.
Kdo vodi skupino?
Skupino vodi zaposleni po principih zakonske in družinske terapije. Torej to ni strokovno
oz. terapevtsko vodena skupina, kar pomeni, da vodja ne posega v globljo
problematiko osebe oz. družinskih odnosov, za kar bi bila potrebna individualna
ali družinska terapija.
Kdo na skupino prihaja?
Na skupinska srečanja prihajajo osebe, ki
živijo z osebo, ki je razvila motnjo hranjenja oz. z njo prihajajo v stik
(matere, očetje, mati in oče, sorojenec, stari starši, partner,
prijateljica/prijatelj).
Srečanje je zasnovano zgolj za svojce in bližnje, in ne tudi za osebe z
motnjo hranjenja.
Kaj mi podporna skupina nudi?
- Podelitev svoje zgodbe, bolečine, negotovosti.
- Podporo (od drugih, ki so v podobni situaciji, od vodje, tudi jaz sem
lahko drugemu v podporo).
- Srečanje s samim seboj - čutiti svoja doživljanja, svoje občutke: Kaj
doživljam jaz ob stiski svojega otroka, kajti vzporedno s pojavom motenj
hranjenja v »mojem okolju«, sem se tudi jaz znašla v stiski? (Eden izmed
pomembnih pogojev, da lahko pomagam otroku/bližnjemu je, da poskrbim zase, da
se jaz v svoji koži kolikor toliko dobro počutim.) Kako lahko jaz poskrbim
zase? Kako lahko tudi jaz prispevam k okrevanju osebe z motnjo hranjenja?
- Vodja vam lahko približa »Svet
hrane« ter drugačna vodila, razmišljanje, vedenje, ki veljajo v tem diadnem
odnosu.
- Možnost sposoditi si literaturo iz Muzine knjižnice
- Ne dajemo »receptov«! (Stvari se v večini primerov ne da posploševati,
ker je vsakdo oseba zase, torej potrebuje individualen pristop. Oseba ne
okreva čez noč, ampak gre za proces. Izmenjava lastnih izkušenj pa je zelo
dobrodošla.)
Dogovori v podporni skupini:
- Zaupnost (zunaj skupine ne govorim o tem, kar se je govorilo na srečanju
oz. ne uporabljam prepoznavnih značilnosti članov in njihovih bližnjih).
- Pravica reči ne (če pri sebi čutim, da ne želim govoriti o nečem, kar me
kdo vpraša, sodelovati pri aktivnosti, to lahko odklonim).
- Nasveti, izkušnje (odzivi na povedano so zaželeni, toda ne v obliki
nasvetov, ampak v podajanju lastne izkušnje).
- Med sabo se poslušamo in govorečega ne prekinjam.
- Mobitel (pred začetkom izklopim mobitel).
- Prihod na skupino in zapuščanje le-te (na skupino pridem točno in je ne
zapuščam pred koncem srečanja; razen v izjemnih primerih, ko to povem na
začetku srečanja).
VSAK OD NAJU IMA SVOJE ŽIVLJENJE. OBA MORAVA NAJTI SVOJ
PROSTOR. RAZISKATI SVOJ SVET OKOLI SEBE. RAZVITI SVOJE
SPOSOBNOSTI.
VESEL-A BOM, ČE BOŠ TUDI TI - MOJA MAMA IN MOJ OČE V
NAJINEM ODNOSU POSKUŠAL-A POSKRBETI TUDI ZASE. TO MI VELIKO
POMENI!
VČASIH SE POČUTIM, DA SEM JAZ KRIV-A IN ODGOVOREN-NA ZA TVOJO
ŽALOST, ZA TVOJO ZASKRBLJENOST. TODA NE ZMOREM BREMEN DVEH ŽALOSTI, DVEH
ZASKRBLJENOSTI; TO ŠE POGLABLJA MOJO MOTNJO HRANJENJA.
SEDAJ ME
VERJETNO MALO BOLJ RAZUMEŠ, ZAKAJ MI VELIKO POMENI, DA POSKRBIŠ TUDI ZASE, SAJ
TAKO BOVA OBA MOČNEJŠA PRI REŠEVANJU NAJINIH TEŽAV.
Lepo povabljeni!
